Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2022

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Dune (logotip)

Dune: Peščeni planet je ameriški epski znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel leta 2021 v distribuciji Warner Bros. Pictures. Scenarij so napisali Jon Spaihts, Villeneuve in Eric Roth, temelji na romanu Peščeni planet pisatelja Franka Herberta in predstavi približno polovico zgodbe o mladem plemiču Paulu Atreidesu ter njegovi družini, ki je potisnjena v spopad s svojimi sovražniki, rodbino Harkonnen, za puščavski planet Arrakis, ki je edini vir dragocene psihoaktivne Začimbe v vesolju. V glavnih vlogah so zaigrali Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Josh Brolin, Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Stephen McKinley Henderson, Zendaya, Chang Chen, Sharon Duncan-Brewster, Charlotte Rampling, Jason Momoa in Javier Bardem.

Film je bil premierno prikazan 3. septembra 2021 na 78. Beneškem filmskem festivalu, na mednarodnem trgu pa je izšel 15. septembra tega leta. V ameriške kinematografe je prišel 22. oktobra in en dan prej na spletno platformo HBO Max. Med kritiki in občinstvom je bil v splošnem dobro sprejet, zato sta studio in distributer 26. oktobra potrdila snemanje nadaljevanja. Preberite več ...


Dune (logotip)

Dune: Peščeni planet je ameriški epski znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel leta 2021 v distribuciji Warner Bros. Pictures. Scenarij so napisali Jon Spaihts, Villeneuve in Eric Roth, temelji na romanu Peščeni planet pisatelja Franka Herberta in predstavi približno polovico zgodbe o mladem plemiču Paulu Atreidesu ter njegovi družini, ki je potisnjena v spopad s svojimi sovražniki, rodbino Harkonnen, za puščavski planet Arrakis, ki je edini vir dragocene psihoaktivne Začimbe v vesolju. V glavnih vlogah so zaigrali Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Josh Brolin, Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Stephen McKinley Henderson, Zendaya, Chang Chen, Sharon Duncan-Brewster, Charlotte Rampling, Jason Momoa in Javier Bardem.

Film je bil premierno prikazan 3. septembra 2021 na 78. Beneškem filmskem festivalu, na mednarodnem trgu pa je izšel 15. septembra tega leta. V ameriške kinematografe je prišel 22. oktobra in en dan prej na spletno platformo HBO Max. Med kritiki in občinstvom je bil v splošnem dobro sprejet, zato sta studio in distributer 26. oktobra potrdila snemanje nadaljevanja. Preberite več ...


Zenobija

Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Zenobija

Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Zenobija

Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina v Križni jami

Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Obsevanje v območju medenice

Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Obsevanje v območju medenice

Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Obsevanje v območju medenice

Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Obsevanje v območju medenice

Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Nicky Hayden (2016)

Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (2016)

Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (2016)

Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (2016)

Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Kapljica vode

Voda je anorganska spojina s kemijsko formulo H2O. Je skoraj brezbarvna prozorna snov brez vonja in okusa in glavna sestavina Zemljine hidrosfere in tekočin v vseh znanih živih organizmih, v katerih deluje kot topilo. Voda je bistvenega pomena za vse znane oblike življenja, čeprav nima niti kalorij niti organskih hranil. Njena kemijska formula H2O kaže, da njene molekule vsebujejo en kisikov in dva vodikova atoma, povezana s kisikom s kovalentno vezjo. Kot med vodikovima atomoma meri 104,45°. Voda ima več agregatnih stanj. V tekočem stanju v ozračju tvori dež in kot aerosol meglo. Oblaki so sestavljeni iz suspendiranih kapljic vode in ledu v njenem trdnem agregatnem stanju. Kristaliziran led lahko pade na zemljo kot sneg. Voda v plinastem agregatnem stanju tvori paro ali vodne hlape. Naziv »voda« se običajno uporablja za vodo v tekočem agregatnem stanju pri standardni temperaturi in tlaku.

Pokriva približno 70,9 % zemeljske površine, večinoma v morjih in oceanih. Majhen del vode je v podtalnici, ledenikih in ledenih pokrovih Antarktike in Grenlandije, v zraku pa kot para, oblaki, sestavljeni iz ledu in tekoče vode, suspendirane v zraku in padavine. Voda na Zemlji se nenehno giblje skozi vodni krog izhlapevanja, transpiracije (evapotranspiracije), kondenzacije, padavin in vodotokov, ki običajno dosežejo morje.

Voda igra pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu. Približno 70 % sladke vode, ki jo porabijo ljudje, se porabi v kmetijstvu. Ribolov v slanih in sladkih vodah je glavni vir hrane v številnih delih sveta. Velik del trgovine z blagom na dolge razdalje, kot so nafta, zemeljski plin in industrijski izdelki, se prevaža z ladjami po morjih, rekah, jezerih in kanalih. Velike količine vode, ledu in pare se uporabljajo za hlajenje in ogrevanje v industriji in gospodinjstvih. Voda je odlično topilo za najrazličnejše snovi, tako anorganske kot organske, in se kot taka pogosto uporablja v industrijskih procesih ter pri kuhanju in pranju. Voda, led in sneg so tudi osrednjega pomena za številne športe in druge oblike zabave, kot so plavanje, čolnarjenje, deskanje, športni ribolov, potapljanje, drsanje in smučanje. Preberite več ...


Kapljica vode

Voda je anorganska spojina s kemijsko formulo H2O. Je skoraj brezbarvna prozorna snov brez vonja in okusa in glavna sestavina Zemljine hidrosfere in tekočin v vseh znanih živih organizmih, v katerih deluje kot topilo. Voda je bistvenega pomena za vse znane oblike življenja, čeprav nima niti kalorij niti organskih hranil. Njena kemijska formula H2O kaže, da njene molekule vsebujejo en kisikov in dva vodikova atoma, povezana s kisikom s kovalentno vezjo. Kot med vodikovima atomoma meri 104,45°. Voda ima več agregatnih stanj. V tekočem stanju v ozračju tvori dež in kot aerosol meglo. Oblaki so sestavljeni iz suspendiranih kapljic vode in ledu v njenem trdnem agregatnem stanju. Kristaliziran led lahko pade na zemljo kot sneg. Voda v plinastem agregatnem stanju tvori paro ali vodne hlape. Naziv »voda« se običajno uporablja za vodo v tekočem agregatnem stanju pri standardni temperaturi in tlaku.

Pokriva približno 70,9 % zemeljske površine, večinoma v morjih in oceanih. Majhen del vode je v podtalnici, ledenikih in ledenih pokrovih Antarktike in Grenlandije, v zraku pa kot para, oblaki, sestavljeni iz ledu in tekoče vode, suspendirane v zraku in padavine. Voda na Zemlji se nenehno giblje skozi vodni krog izhlapevanja, transpiracije (evapotranspiracije), kondenzacije, padavin in vodotokov, ki običajno dosežejo morje.

Voda igra pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu. Približno 70 % sladke vode, ki jo porabijo ljudje, se porabi v kmetijstvu. Ribolov v slanih in sladkih vodah je glavni vir hrane v številnih delih sveta. Velik del trgovine z blagom na dolge razdalje, kot so nafta, zemeljski plin in industrijski izdelki, se prevaža z ladjami po morjih, rekah, jezerih in kanalih. Velike količine vode, ledu in pare se uporabljajo za hlajenje in ogrevanje v industriji in gospodinjstvih. Voda je odlično topilo za najrazličnejše snovi, tako anorganske kot organske, in se kot taka pogosto uporablja v industrijskih procesih ter pri kuhanju in pranju. Voda, led in sneg so tudi osrednjega pomena za številne športe in druge oblike zabave, kot so plavanje, čolnarjenje, deskanje, športni ribolov, potapljanje, drsanje in smučanje. Preberite več ...


Kapljica vode

Voda je anorganska spojina s kemijsko formulo H2O. Je skoraj brezbarvna prozorna snov brez vonja in okusa in glavna sestavina Zemljine hidrosfere in tekočin v vseh znanih živih organizmih, v katerih deluje kot topilo. Voda je bistvenega pomena za vse znane oblike življenja, čeprav nima niti kalorij niti organskih hranil. Njena kemijska formula H2O kaže, da njene molekule vsebujejo en kisikov in dva vodikova atoma, povezana s kisikom s kovalentno vezjo. Kot med vodikovima atomoma meri 104,45°. Voda ima več agregatnih stanj. V tekočem stanju v ozračju tvori dež in kot aerosol meglo. Oblaki so sestavljeni iz suspendiranih kapljic vode in ledu v njenem trdnem agregatnem stanju. Kristaliziran led lahko pade na zemljo kot sneg. Voda v plinastem agregatnem stanju tvori paro ali vodne hlape. Naziv »voda« se običajno uporablja za vodo v tekočem agregatnem stanju pri standardni temperaturi in tlaku.

Pokriva približno 70,9 % zemeljske površine, večinoma v morjih in oceanih. Majhen del vode je v podtalnici, ledenikih in ledenih pokrovih Antarktike in Grenlandije, v zraku pa kot para, oblaki, sestavljeni iz ledu in tekoče vode, suspendirane v zraku in padavine. Voda na Zemlji se nenehno giblje skozi vodni krog izhlapevanja, transpiracije (evapotranspiracije), kondenzacije, padavin in vodotokov, ki običajno dosežejo morje.

Voda igra pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu. Približno 70 % sladke vode, ki jo porabijo ljudje, se porabi v kmetijstvu. Ribolov v slanih in sladkih vodah je glavni vir hrane v številnih delih sveta. Velik del trgovine z blagom na dolge razdalje, kot so nafta, zemeljski plin in industrijski izdelki, se prevaža z ladjami po morjih, rekah, jezerih in kanalih. Velike količine vode, ledu in pare se uporabljajo za hlajenje in ogrevanje v industriji in gospodinjstvih. Voda je odlično topilo za najrazličnejše snovi, tako anorganske kot organske, in se kot taka pogosto uporablja v industrijskih procesih ter pri kuhanju in pranju. Voda, led in sneg so tudi osrednjega pomena za številne športe in druge oblike zabave, kot so plavanje, čolnarjenje, deskanje, športni ribolov, potapljanje, drsanje in smučanje. Preberite več ...


Aleksandra Nikolajevna Jakobi

Aleksandra Nikolajevna Jakobi (1841–1918) je bila ruska otroška pisateljica, urednica otroške revije Igrušečka in ženske revije Ženskoe delo. Bila je tudi javna aktivistka, blizu revolucionarjem šestdesetnikom in članica feminističnega gibanja.

Bila je pripadnica Garibaldijevega gibanja in je kot sestra usmiljenja pomagala ranjenim garibaldincem. Leta 1866 je v imenu Giuseppeja Garibaldija iz rimskega zapora osvobodila njegovega pribočnika Luigija Castellazza, ko je pod krinko njegove neveste vstopila v zaporniški grad. Za svoje dejanje si je prislužila osebno hvaležnost italijanskega revolucionarja. Biografija Jakobijeve, polna svetlih, dramatičnih dogodkov, je postala predmet poznejše romantizacije in mitologizacije.

Napisala je spomine o Giuseppeju Garibaldiju, Franzu Lisztu, Fjodorju Dostojevskem itd. Z Nikolajem Leskovom je bila prijateljica in si je z njim dopisovala dolga leta. Bila je tudi lik v njegovih delih. Jakobijeva je lik zgodbe N. Kalme Začarana srajca pod imenom »bojevniški angel«. Bila je žena umetnika Valerija Jakobija. Prevajala je pravljice George Sand v ruščino, bila je prva prevajalka pesništva Mihaila Lermontova in Nikolaja Nekrasova v italijanščino. Kasneje se je poročila z amurskim kozakom Dimitrijem Peškovom. Kot slavna lepotica je bila model za slikovne portrete Jakobija in Vasilija Vereščagina. Njena vnukinja je bila slavna sovjetska arheologinja Tatjana Sergejevna Passek. Preberite več ...


Aleksandra Nikolajevna Jakobi

Aleksandra Nikolajevna Jakobi (1841–1918) je bila ruska otroška pisateljica, urednica otroške revije Igrušečka in ženske revije Ženskoe delo. Bila je tudi javna aktivistka, blizu revolucionarjem šestdesetnikom in članica feminističnega gibanja.

Bila je pripadnica Garibaldijevega gibanja in je kot sestra usmiljenja pomagala ranjenim garibaldincem. Leta 1866 je v imenu Giuseppeja Garibaldija iz rimskega zapora osvobodila njegovega pribočnika Luigija Castellazza, ko je pod krinko njegove neveste vstopila v zaporniški grad. Za svoje dejanje si je prislužila osebno hvaležnost italijanskega revolucionarja. Biografija Jakobijeve, polna svetlih, dramatičnih dogodkov, je postala predmet poznejše romantizacije in mitologizacije.

Napisala je spomine o Giuseppeju Garibaldiju, Franzu Lisztu, Fjodorju Dostojevskem itd. Z Nikolajem Leskovom je bila prijateljica in si je z njim dopisovala dolga leta. Bila je tudi lik v njegovih delih. Jakobijeva je lik zgodbe N. Kalme Začarana srajca pod imenom »bojevniški angel«. Bila je žena umetnika Valerija Jakobija. Prevajala je pravljice George Sand v ruščino, bila je prva prevajalka pesništva Mihaila Lermontova in Nikolaja Nekrasova v italijanščino. Kasneje se je poročila z amurskim kozakom Dimitrijem Peškovom. Kot slavna lepotica je bila model za slikovne portrete Jakobija in Vasilija Vereščagina. Njena vnukinja je bila slavna sovjetska arheologinja Tatjana Sergejevna Passek. Preberite več ...


Aleksandra Nikolajevna Jakobi

Aleksandra Nikolajevna Jakobi (1841–1918) je bila ruska otroška pisateljica, urednica otroške revije Igrušečka in ženske revije Ženskoe delo. Bila je tudi javna aktivistka, blizu revolucionarjem šestdesetnikom in članica feminističnega gibanja.

Bila je pripadnica Garibaldijevega gibanja in je kot sestra usmiljenja pomagala ranjenim garibaldincem. Leta 1866 je v imenu Giuseppeja Garibaldija iz rimskega zapora osvobodila njegovega pribočnika Luigija Castellazza, ko je pod krinko njegove neveste vstopila v zaporniški grad. Za svoje dejanje si je prislužila osebno hvaležnost italijanskega revolucionarja. Biografija Jakobijeve, polna svetlih, dramatičnih dogodkov, je postala predmet poznejše romantizacije in mitologizacije.

Napisala je spomine o Giuseppeju Garibaldiju, Franzu Lisztu, Fjodorju Dostojevskem itd. Z Nikolajem Leskovom je bila prijateljica in si je z njim dopisovala dolga leta. Bila je tudi lik v njegovih delih. Jakobijeva je lik zgodbe N. Kalme Začarana srajca pod imenom »bojevniški angel«. Bila je žena umetnika Valerija Jakobija. Prevajala je pravljice George Sand v ruščino, bila je prva prevajalka pesništva Mihaila Lermontova in Nikolaja Nekrasova v italijanščino. Kasneje se je poročila z amurskim kozakom Dimitrijem Peškovom. Kot slavna lepotica je bila model za slikovne portrete Jakobija in Vasilija Vereščagina. Njena vnukinja je bila slavna sovjetska arheologinja Tatjana Sergejevna Passek. Preberite več ...


Panoramski posnetek Slovenskih Konjic

Slovenske Konjice so slovensko mesto z dobrimi 5.000 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote. Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Prevrat, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi oz. zaselki: Dobrava pri Konjicah, Spodnje Preloge, Zgornja Pristava, Konjiška vas, Blato, Vešenik, Škalce z Jamnami, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke, pravilno po pravopisu pa Slovenskokonjíčani/-ke. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi, konjiški. Preberite več ...


Panoramski posnetek Slovenskih Konjic

Slovenske Konjice so slovensko mesto z dobrimi 5.000 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote. Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Prevrat, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi oz. zaselki: Dobrava pri Konjicah, Spodnje Preloge, Zgornja Pristava, Konjiška vas, Blato, Vešenik, Škalce z Jamnami, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke, pravilno po pravopisu pa Slovenskokonjíčani/-ke. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi, konjiški. Preberite več ...


Panoramski posnetek Slovenskih Konjic

Slovenske Konjice so slovensko mesto z dobrimi 5.000 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote. Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Prevrat, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi oz. zaselki: Dobrava pri Konjicah, Spodnje Preloge, Zgornja Pristava, Konjiška vas, Blato, Vešenik, Škalce z Jamnami, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke, pravilno po pravopisu pa Slovenskokonjíčani/-ke. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi, konjiški. Preberite več ...


Grb Madžarske

Madžarska je celinska država v Srednji Evropi, ki obsega 93.030 km² Panonske nižine in meji na Slovaško na severu, Ukrajino na severovzhodu, Romunijo na vzhodu in jugovzhodu, Srbijo na jugu, Hrvaško in Slovenijo na jugozahodu ter Avstrijo na zahodu. Država ima skoraj 10 milijonov prebivalcev, večinoma etničnih Madžarov, in številčno romsko manjšino. Madžarščina, uradni jezik, je najbolj razširjen uralski jezik na svetu in med redkimi neindoevropskimi jeziki, ki se v Evropi obsežneje govorijo. Budimpešta je glavno in največje mesto države; druga večja urbana območja so Debrecen, Szeged, Miskolc, Pécs in Győr.

Ozemlje današnje Madžarske je bilo stoletja stičišče različnih ljudstev, vključno s Kelti, Rimljani, germanskimi plemeni, Huni, zahodnimi Slovani in Avari. Temelji madžarske države so bili vzpostavljeni v poznem devetem stoletju našega štetja, ko je madžarski veliki knez Árpád osvojil Panonsko nižino. Madžarska je na prelomu 18. stoletja prišla pod habsburško nadoblast, pozneje pa se je pridružila Avstrijskemu cesarstvu in tvorila Avstro-Ogrsko, ki je bila v začetku 20. stoletja ena najpomembnejših evropskih držav.

Madžarska ima danes v mednarodnih odnosih srednje vpliven položaj, predvsem zaradi svojega kulturnega in gospodarskega vpliva. Velja za razvito državo z gospodarstvom z visokimi dohodki in se uvršča na 40. mesto lestvice držav po indeksu človekovega razvoja (HDI 2013), državljani pa uživajo univerzalno zdravstveno oskrbo in brezplačno srednješolsko izobraževanje. Madžarska ima dolgo zgodovino pomembnih prispevkov k umetnosti, glasbi, literaturi, športu, znanosti in tehniki. Je trinajsta najbolj priljubljena turistična destinacija v Evropi in je leta 2017 privabila 15,8 milijona tujih turistov. Je članica številnih mednarodnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, Natom, Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko, IIB, AIIB, Svetom Evrope in Višegrajsko skupino. Preberite več ...


Grb Madžarske

Madžarska je celinska država v Srednji Evropi, ki obsega 93.030 km² Panonske nižine in meji na Slovaško na severu, Ukrajino na severovzhodu, Romunijo na vzhodu in jugovzhodu, Srbijo na jugu, Hrvaško in Slovenijo na jugozahodu ter Avstrijo na zahodu. Država ima skoraj 10 milijonov prebivalcev, večinoma etničnih Madžarov, in številčno romsko manjšino. Madžarščina, uradni jezik, je najbolj razširjen uralski jezik na svetu in med redkimi neindoevropskimi jeziki, ki se v Evropi obsežneje govorijo. Budimpešta je glavno in največje mesto države; druga večja urbana območja so Debrecen, Szeged, Miskolc, Pécs in Győr.

Ozemlje današnje Madžarske je bilo stoletja stičišče različnih ljudstev, vključno s Kelti, Rimljani, germanskimi plemeni, Huni, zahodnimi Slovani in Avari. Temelji madžarske države so bili vzpostavljeni v poznem devetem stoletju našega štetja, ko je madžarski veliki knez Árpád osvojil Panonsko nižino. Madžarska je na prelomu 18. stoletja prišla pod habsburško nadoblast, pozneje pa se je pridružila Avstrijskemu cesarstvu in tvorila Avstro-Ogrsko, ki je bila v začetku 20. stoletja ena najpomembnejših evropskih držav.

Madžarska ima danes v mednarodnih odnosih srednje vpliven položaj, predvsem zaradi svojega kulturnega in gospodarskega vpliva. Velja za razvito državo z gospodarstvom z visokimi dohodki in se uvršča na 40. mesto lestvice držav po indeksu človekovega razvoja (HDI 2013), državljani pa uživajo univerzalno zdravstveno oskrbo in brezplačno srednješolsko izobraževanje. Madžarska ima dolgo zgodovino pomembnih prispevkov k umetnosti, glasbi, literaturi, športu, znanosti in tehniki. Je trinajsta najbolj priljubljena turistična destinacija v Evropi in je leta 2017 privabila 15,8 milijona tujih turistov. Je članica številnih mednarodnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, Natom, Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko, IIB, AIIB, Svetom Evrope in Višegrajsko skupino. Preberite več ...


Grb Madžarske

Madžarska je celinska država v Srednji Evropi, ki obsega 93.030 km² Panonske nižine in meji na Slovaško na severu, Ukrajino na severovzhodu, Romunijo na vzhodu in jugovzhodu, Srbijo na jugu, Hrvaško in Slovenijo na jugozahodu ter Avstrijo na zahodu. Država ima skoraj 10 milijonov prebivalcev, večinoma etničnih Madžarov, in številčno romsko manjšino. Madžarščina, uradni jezik, je najbolj razširjen uralski jezik na svetu in med redkimi neindoevropskimi jeziki, ki se v Evropi obsežneje govorijo. Budimpešta je glavno in največje mesto države; druga večja urbana območja so Debrecen, Szeged, Miskolc, Pécs in Győr.

Ozemlje današnje Madžarske je bilo stoletja stičišče različnih ljudstev, vključno s Kelti, Rimljani, germanskimi plemeni, Huni, zahodnimi Slovani in Avari. Temelji madžarske države so bili vzpostavljeni v poznem devetem stoletju našega štetja, ko je madžarski veliki knez Árpád osvojil Panonsko nižino. Madžarska je na prelomu 18. stoletja prišla pod habsburško nadoblast, pozneje pa se je pridružila Avstrijskemu cesarstvu in tvorila Avstro-Ogrsko, ki je bila v začetku 20. stoletja ena najpomembnejših evropskih držav.

Madžarska ima danes v mednarodnih odnosih srednje vpliven položaj, predvsem zaradi svojega kulturnega in gospodarskega vpliva. Velja za razvito državo z gospodarstvom z visokimi dohodki in se uvršča na 40. mesto lestvice držav po indeksu človekovega razvoja (HDI 2013), državljani pa uživajo univerzalno zdravstveno oskrbo in brezplačno srednješolsko izobraževanje. Madžarska ima dolgo zgodovino pomembnih prispevkov k umetnosti, glasbi, literaturi, športu, znanosti in tehniki. Je trinajsta najbolj priljubljena turistična destinacija v Evropi in je leta 2017 privabila 15,8 milijona tujih turistov. Je članica številnih mednarodnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, Natom, Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko, IIB, AIIB, Svetom Evrope in Višegrajsko skupino. Preberite več ...


Župnišče v Slovenskih Konjicah

Nadžupnija Slovenske Konjice je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor. Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni župnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon. Župnijska cerkev je posvečena sv. Juriju, pod nadžupnijo pa spadata še pokopališka cerkev sv. Ane in cerkev sv. Družine v Tepanju. Markantna stavba župnišča v Slovenskih Konjicah je v južnem traktu še iz 15. stoletja. Že v tem času so jo močno utrdili. Ker Konjice v srednjem veku niso bile utrjene, so se tržani v stiskah zatekali vanjo, obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.

Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije. Med letoma 1704-1737 je bila pod upravo Žičke kartuzije, po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751 povišali v nadžupnijo. Po ukinitvi Goriške nadškofije, po preureditvi škofijskih meja, v času vladanja cesarja Jožefa II., so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije, leta 1859 preseljene v Maribor. Preberite več ...


Župnišče v Slovenskih Konjicah

Nadžupnija Slovenske Konjice je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor. Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni župnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon. Župnijska cerkev je posvečena sv. Juriju, pod nadžupnijo pa spadata še pokopališka cerkev sv. Ane in cerkev sv. Družine v Tepanju. Markantna stavba župnišča v Slovenskih Konjicah je v južnem traktu še iz 15. stoletja. Že v tem času so jo močno utrdili. Ker Konjice v srednjem veku niso bile utrjene, so se tržani v stiskah zatekali vanjo, obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.

Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije. Med letoma 1704-1737 je bila pod upravo Žičke kartuzije, po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751 povišali v nadžupnijo. Po ukinitvi Goriške nadškofije, po preureditvi škofijskih meja, v času vladanja cesarja Jožefa II., so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije, leta 1859 preseljene v Maribor. Preberite več ...


Župnišče v Slovenskih Konjicah

Nadžupnija Slovenske Konjice je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor. Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni župnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon. Župnijska cerkev je posvečena sv. Juriju, pod nadžupnijo pa spadata še pokopališka cerkev sv. Ane in cerkev sv. Družine v Tepanju. Markantna stavba župnišča v Slovenskih Konjicah je v južnem traktu še iz 15. stoletja. Že v tem času so jo močno utrdili. Ker Konjice v srednjem veku niso bile utrjene, so se tržani v stiskah zatekali vanjo, obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.

Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije. Med letoma 1704-1737 je bila pod upravo Žičke kartuzije, po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751 povišali v nadžupnijo. Po ukinitvi Goriške nadškofije, po preureditvi škofijskih meja, v času vladanja cesarja Jožefa II., so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789, župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije, leta 1859 preseljene v Maribor. Preberite več ...


Sofja Vasiljevna Kovalevska

Sofja Vasiljevna Kovalevska (1850–1891) je bila ruska matematičarka, pisateljica in borka za ženske pravice, najbolj znana po svojih doprinosih k analizi, parcialnim diferencialnim enačbam in mehaniki. Znana je tudi po svojih delih s področja eliptičnih integralov, Abelovih integralov in uporabi matematike pri problemih iz astronomije in nebesne mehanike. Bila je pionirka za ženske v matematiki po svetu – prva ženska, ki je prejela doktorat (v sodobnem smislu) iz matematike, ena prvih doktoric znanosti sploh, prva ženska, izbrana za redno profesorico v Severni Evropi in ena prvih žensk, ki je delala kot urednica znanstvene revije. Po zgodovinarki znanosti Ann Hibner Koblitz je bila Kovalevska »največja znana znanstvenica pred dvajsetim stoletjem«.

Bila je najslavnejša Weierstrassova učenka. Bila je tuja dopisna članica Sanktpeterburške akademije znanosti. Za delo Problem o vrtenju trdega telesa okrog nepremične točke iz leta 1888 je prejela Bordinovo nagrado Francoske akademije znanosti leta 1888. Za drugo delo na isto temo je leta 1889 prejela nagrado Kraljeve švedske akademije znanosti. Ukvarjala se je tudi s književnostjo. Napisala je povest Nihilistka in knjigo Spomini na otroštvo. Preberite več ...


Sofja Vasiljevna Kovalevska

Sofja Vasiljevna Kovalevska (1850–1891) je bila ruska matematičarka, pisateljica in borka za ženske pravice, najbolj znana po svojih doprinosih k analizi, parcialnim diferencialnim enačbam in mehaniki. Znana je tudi po svojih delih s področja eliptičnih integralov, Abelovih integralov in uporabi matematike pri problemih iz astronomije in nebesne mehanike. Bila je pionirka za ženske v matematiki po svetu – prva ženska, ki je prejela doktorat (v sodobnem smislu) iz matematike, ena prvih doktoric znanosti sploh, prva ženska, izbrana za redno profesorico v Severni Evropi in ena prvih žensk, ki je delala kot urednica znanstvene revije. Po zgodovinarki znanosti Ann Hibner Koblitz je bila Kovalevska »največja znana znanstvenica pred dvajsetim stoletjem«.

Bila je najslavnejša Weierstrassova učenka. Bila je tuja dopisna članica Sanktpeterburške akademije znanosti. Za delo Problem o vrtenju trdega telesa okrog nepremične točke iz leta 1888 je prejela Bordinovo nagrado Francoske akademije znanosti leta 1888. Za drugo delo na isto temo je leta 1889 prejela nagrado Kraljeve švedske akademije znanosti. Ukvarjala se je tudi s književnostjo. Napisala je povest Nihilistka in knjigo Spomini na otroštvo. Preberite več ...


Sofja Vasiljevna Kovalevska

Sofja Vasiljevna Kovalevska (1850–1891) je bila ruska matematičarka, pisateljica in borka za ženske pravice, najbolj znana po svojih doprinosih k analizi, parcialnim diferencialnim enačbam in mehaniki. Znana je tudi po svojih delih s področja eliptičnih integralov, Abelovih integralov in uporabi matematike pri problemih iz astronomije in nebesne mehanike. Bila je pionirka za ženske v matematiki po svetu – prva ženska, ki je prejela doktorat (v sodobnem smislu) iz matematike, ena prvih doktoric znanosti sploh, prva ženska, izbrana za redno profesorico v Severni Evropi in ena prvih žensk, ki je delala kot urednica znanstvene revije. Po zgodovinarki znanosti Ann Hibner Koblitz je bila Kovalevska »največja znana znanstvenica pred dvajsetim stoletjem«.

Bila je najslavnejša Weierstrassova učenka. Bila je tuja dopisna članica Sanktpeterburške akademije znanosti. Za delo Problem o vrtenju trdega telesa okrog nepremične točke iz leta 1888 je prejela Bordinovo nagrado Francoske akademije znanosti leta 1888. Za drugo delo na isto temo je leta 1889 prejela nagrado Kraljeve švedske akademije znanosti. Ukvarjala se je tudi s književnostjo. Napisala je povest Nihilistka in knjigo Spomini na otroštvo. Preberite več ...