Vagju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Govedo tadžima na farmi v Prefekturi Hjogo
Visokokakovostna narezana govedina vagju macusaka

Vágju (和牛, Wagyū, japonsko govedo) je katera koli od štirih japonskih pasem govedi.

Na več območjih Japonske govedina vagju nosi imena območij. Nekaj primerov so Macusaka, Kobe, Jonezava, Mišima,[1] Omi in Sanda. V zadnjih letih se je delež maščobe v govedini vagju povečal zaradi manjše paše in večje uporabe krme, zaradi česar je govedo večje in bolj mastno.[2][3][4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vagju razstava v Sasebu, Japonska

Obstajajo štiri pasme vagju:

  • japonsko črno govedo (黒毛和種, Kuroge vašu)
  • japonsko brezrogo govedo (無角和種, Mukaku vašu)
  • japonsko rjavo govedo (褐毛和種, Akage vašu ali Akauši)
  • japonsko kratkorogo govedo (日本短角和種, Nihon Tankaku vašu).[5][6]

Japonsko črno govedo je pasma, ki predstavlja 90 % vsega pitanega goveda na Japonskem. Linije japonskega črnega goveda so totori, tadžima, šimane in okajama.[7] Japonska rjava, znana tudi kot japonska rdeča, je druga glavna pasma; v to pasmo spadata tudi liniji koči in kumamoto. Japonska kratkoroga pasma predstavlja manj kot en odstotek vsega goveda na Japonskem.[8]

Ekonomski pomen[uredi | uredi kodo]

V kombinaciji z redkostjo in počasnim pitanjem meso goveda vagju ni le poslastica, ampak tudi iskan luksuzni izdelek. Za čistopasemsko govedo vagju se dosegajo cene v petmestnem območju evra. Kilogram mesa vagju lahko stane tudi več kot 1000 evrov, odvisno od izvora in razreza. Šele zadnja leta gurmanske restavracije ponujajo tudi zrezke iz govedine vagju, ki se glede na nabavno ceno gibljejo okoli 50 evrov (stanje 2011).[9]

Meso[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugega goveda maščoba v mesu goveda vagju ni lisasta, temveč enakomerno razporejena v zelo finem marmorju v mišičnem mesu.

Izvoz mesa vagju, živega goveda, zarodkov ali semena iz Japonske (za namembno Evropo) je mogoč šele od sredine julija 2014.[10] Današnja populacija zunaj Japonske izvira iz živali, ki so bile sredi 1990-ih izvožene v Združene države za znanstvene namene. Največje črede goveda vagju zunaj Japonske so v ZDA, Avstraliji in Kanadi. V Evropi govedo pasme vagju redi le nekaj rejcev; v Nemčiji so se prve živali vagju skotile leta 2006. Leta 2017 je bilo v združenju Vagju v Nemčiji organiziranih 140 rejcev in skrbnikov, leta 2019 pa 190.[11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "NGRC Bos taurus". nodai-genome.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 February 2016. Pridobljeno dne 6 May 2018.
  2. Gotoh, Takafumi (July 2018). "The Japanese Wagyu beef industry: current situation and future prospects – A review". Asian-Australasian Journal of Animal Sciences. 31 (7): 942–47. doi:10.5713/ajas.18.0333. PMC 6039323. PMID 29973029 – via Science Citation Index.
  3. Ogino, Mizuna; Matsuura, Akihiro; Yamazaki, Atusi; Irimajiri, Mami; Takahashi, Hideyuki; Komatsu, Tokushi; Kushibiki, Shiro; Shingu, Hiroyuki; Kasuya, Etsuko (2013-01-17). "Biological rhythms related to metabolism in Japanese Shorthorn cattle under varying environments and management techniques". Animal Science Journal. 84 (6): 513–26. doi:10.1111/asj.12029. ISSN 1344-3941. PMID 23607269.
  4. Higuchi, Mikito; Shiba, Nobuya; Imanri, Mai; Yonai, Miharu; Watanabe, Akira (2018-04-01). "Effects of Grazing or Exercise in the Middle of the Fattening Period on the Growth and Carcass Traits of Japanese Shorthorn Steers". Japan Agricultural Research Quarterly. 52 (2): 163–72. doi:10.6090/jarq.52.163. ISSN 0021-3551.
  5. Porter, Valerie; Mason, Ian Lauder (2002). Mason's world dictionary of livestock breeds, types, and varieties. CABI. str. 66. ISBN 978-0-85199-430-7.
  6. "What Is Wagyu?". Japan Meat Information Service Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 October 2013.
  7. "Wagyu – What are they? Where did they come from?". ansi.okstate.edu. Department of Animal and Food Sciences, Oklahoma State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 January 2013.
  8. "Japanese Shorthorn Cattle". tokyofoundation.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 August 2012.
  9. Norbert Kuls: Edel-Fleischversand: Die Gourmet-Brüder. In: Frankfurter Allgemeine Zeitung. 11. Dezember 2011
  10. Peter Wagner (2014-07-26). "Rezept für Yakiniku vom Wagyu-Entrecôte mit Shirataki-Nudelsalat". SPIEGEL Online. Pridobljeno dne 2014-07-26. Seit Mitte Juli wird nun also auch Europa beliefert, zunächst zwei Importeure in Deutschland und je einer in Dänemark und Monaco
  11. Rhein-Sieg-Rundschau v. 1. Oktober 2019, S. 8, Stefan Corssen: Der Rolls Royce unter den Rindern

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]