Lobularni karcinom in situ

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lobularni karcinom in situ
Diagram showing lobular carcinoma in situ (LCIS) CRUK 166.svg
Diagram prikazuje lokaliziran LCIS (zgoraj) in invazivni rak dojke (spodaj)

Lobularni karcinom in situ (LCIS) je mikroskopska sprememba v dojki, pri kateri se v režnjičih oziroma lobulih nahajajo nenormalne celice. Spremenjene celice so omejene na epitelij v lobulih, v katerem so nastale, in ne prodirajo skozi bazalno membrano.[1][2][3][2] Celice so morfološko spremenjene, mikroskopsko pa so vidni multifokalni vzorci v tkivu.

Predstopnja lobularnega karcinoma in situ je atipična lobularna hiperplazija (ALH). Lobularni karcinom in situ lahko v redkih primerih neposredno napreduje v invazivni lobularni rak dojke.[4][3]

Ker se iz njega le redko razvije invazivna oblika raka, ga nekateri ne obravnavajo kot pravi rak dojke. Imajo pa ženske z lobularnim karcinomom in situ znatno povečano tveganje za pojav invazivnega raka v prihodnosti, in sicer bodisi v dojki, v kateri je bila sprememba ugotovljena, bodisi v drugi dojki.[3][5][6][7] Leta 2018 je na primer ameriški odbor za raka (AJCC – American Joint Committee on Cancer) v 18. izdaji svojega priročnika LCIS umaknil s seznama za določanje stadija raka in ga uvrstil med nerakave (benigne) spremembe.[8]

Vzroki[uredi | uredi kodo]

Genetski vzroki[uredi | uredi kodo]

Celice lobularnih neoplazij (tako atipične lobularne hiperplazije in lobularnega karcinoma in situ) imajo podobne spremembe v svojih genih kot celice invazivnega raka dojke. To verjetno vpliva, vsaj delno, tudi na mikroskopsko podobnost vseh teh sprememb tkiva. Imunohistokemično testiranje običajno pokaže izražanje estrogenskih in progesteronskih receptorjev.[9] So pa celice vseh omenjenih predrakavih in rakavih sprememb režnjičev praviloma HER2-negativne, kar pomeni, da spremenjene celice ne izražajo receptorja HER2. Prisotnost hormonskih (estrogenskih in progesteronskih) receptorjev in receptorjev HER2 je klinično pomembna, saj vpliva na možnost izbire tarčnih zdravil. Značilni kromosomski spremembi sta izguba 16q (izguba dolgega kraka kromosoma 16) in pridobitev 1q (pridobitev dodatne kopije dolgega kraka kromosoma 1). Značilni sta tudi izguba izražanja e-kadherina (transmembranske beljakovine, ki sodeluje pri adheziji epitelijskig celic) in citoplazemska reaktivnost katenina P120.[10] Citoplazemska reaktivnost katenina P120 je pravzaprav posledica neizražanja e-kadherina; normalno namreč e-kadherin interagira s kateninom P120 v citoplazmi. Če pa e-kadherina ni, se katenin P120 kopiči v citoplazmi.[9]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Lobularni karcinom in situ, ki lahko prizadene eno ali obe dojki hkrati, z mamografskim pregledom običajno ni zaznaven. Običajno gre za slučajno diagnozo pri biopsiranju vzorca tkiva dojke, ki se primarno opravi zaradi drugega razloga.[11]

Morfologija[uredi | uredi kodo]

Lobularni karcinom in situ, H&E, 20x

Za lobularno neoplazijo, vključno z LCIS, so značilni povečani in razširjeni žlezni mešički (acinusi), ki jih zapolnjujejo monomorfne, dishezivne, majhne, okrogle ali poligonalne celice z izgubo polarnosti in z nevpadljivo citoplazmo. Skupki okroglih, med seboj skoraj identičnih celic, ki zapolnjujejo in razširjajo lobularne prostore, se lahko razširjajo tudi dalje v pripadajoče terminalne duktuse.[12] Kot pri atipični lobularni hiperplaziji so tudi pri LCIS abnormalne celice majhne z ovalnimi ali okroglimi jedri in majhnimi jedrci, ki niso medsebojno povezana.[13] Običajno so prisotne tudi celice pečatnice, ki vsebujejo mucin. Sicer pa ostaja pri LCIS okolna tkivna arhitektura intaktna in režnjiči ostajajo razpoznavni. Prisotni so estrogenski in progesteronski receptorji, prekomerne izraženosti HER2/neu pa ni.[4] Meje med celicami so nejasne, niso pa vidni znaki mitotske aktivnosti ali nekroze. Celice pri invazivnem in in situ raku dojke izgubijo zmožnost celične adhezije, kar je značilna histološka najdba zaradi izgube izražanja e-kadherina, transmembranske beljakovine, ki je odgovorna za adhezijo epitelijskih celic.[14] ALH in LCIS se citološko ne razlikujeta, za določitev kategorije lezije obstaja zato kvantitativno merilo. Za postavitev diagnoze LCIS mora biti v prizadeti lobularni enoti vsaj polovica žleznih mešičkov zapolnjenih s celicami lobularne neoplazije in osrednja svetlina žleznih mešičkov ne sme biti vidna.[15] Če histološko merilo za opredelitev lezije lobularne neoplazije kot LCIS ni izpolnjeno, gre bodisi za atipično lobularno hiperplazijo ali pa le za lobularno distenzijo. Obstajajo različne stopnje LCIS na osnovi citoloških variacij in opisani so tudi njegovi podtipi, vendar pa se za razvrščanje v podtipe ni pokazalo, da bi bilo klinično uporabno in podtipi ne napovedujejo različnih verjetnosti, ali bo LCIS napredoval v invazivni rak dojke.[16]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Lobularni karcinom in situ je sicer predstopnja invazivnega raka dojke in dejavnik tveganja za njegov pojav, vendar pa ne velja, da se bo invazivni rak pri osebi v prihodnosti res pojavil. Gre za oddvojeno pojavno obliko bolezni v poteku nastanka invazivne rakave bolezni režnjičev v dojki, vendar pa ne napoveduje zagotovo njegov nastanek. V preteklosti so zaradi tveganja za pojav invazivne bolezni pristopali k zdravljenju LCIS z radikalno mastektomijo (s popolno kirurško odstranitvijo dojke in pazdušnih bezgavk), danes pa zdravijo LCIS bolj konzervativno.[14] Priporoča se spremljanje bolezni, če je prisoten samo LCIS, brez znakov infiltrirajoče ali invazivne bolezni. Možnosti obravnave LCIS so spremljanje z rednimi telesnimi pregledi in mamografijo, zdravljenje s tamoksifenom ali drugimi hormonskimi zdravili za zmanjšanje tveganja za napredovanje v invazivno obliko raka ali tudi s profilaktično obojestransko mastektomijo, če se zdravnik in bolnica odločita, da konservativno zdravljenje ne zadošča.[15] Nekateri strokovnjaki menijo, da je obojestranska mastektomija načeloma preveč agresiven pristop, razen v določenih primerih z visokim tveganjem za razvoj invazivnega raka,[12] zlasti v primeru družinske obremenjenosti raka dojke.[17] Takšno stališče je podprto tudi z rezultati več kliničnih raziskav, ki ne kažejo statistično pomembnih razlik razlik v smrtnosti zaradi raka dojke pri ženskah z LCIS, ki so deležne le rednega spremljanja bolezni, v primerjavi s tistimi, pri katerih so opravili mastektomijo.

Če izvid debeloigelne biopsije pokaže na prisotnost lobularne neoplazije, ali specifično lobularnega karcinoma in situ, ameriški NCCN (National Comprehensive Cancer Network) priporoča še nadaljnjo ekscizijsko biopsijo, na podlagi pridobljenega vzorca pa patolog ugotovi morebitno prisotnost tudi duktalnega karcinoma in situ ali invazivnega raka. Po podatkih iz literature namreč z ekscizijsko biopsijo pri 10−30 % bolnikov, ki so po debeloigelni biopsiji prejeli diagnozo LCIS, ugotovijo bolezen višje stopnje.[15] Če pa ostane pri diagnozi samo LCIS, NCCN v smernicah priporoča redno spremljanje stanja vsakih 6–12 mesecev in enkrat letno diagnostično mamografijo.[18]

Prognoza[uredi | uredi kodo]

LCIS velja za predrakavo spremembo dojke in pomeni dejavnik tveganja za pojav invazivnega raka dojke kasneje v življenju. Tveganje je povečano v daljšem obdobju po diagnozi, tudi več kot 20 let. Pogosteje se kasneje pojavi rak v mlečnih vodih v dojki (invazivni duktalni rak dojke) kot pa v lobulih (invazivni lobularni rak dojke).[18]

Starejše raziskave so kazale, da je tveganje za pojav invazivnega raka dojke enako visoko za obe dojki, po izsledkih novejših raziskav pa je tveganje večje za pojav invazivnega raka v isti dojki.[19]

Letno tveganje za pojav invazivnega raka dojke po diagnozi LCIS je 1–2 %,[13] v obdobju 10 let je tveganje 13–15 %, v 20 letih 26–35 %, v 35 letih pa od 35 % do več kot 50 %. Relativno tveganje za pojav invazivnega raka dojke je 8–10-krat večje v primerjavi s splošno populacijo.[14]

Petletno preživetje po diagnozi LCIS je ocenjeno na 97 %.[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5521966/karcinom?query=Karcinom&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 9. 2022.
  2. 2,0 2,1 "Lobular Carcinoma in situ (LCIS)". Breast Cancer. Stanford Cancer Center.
  3. 3,0 3,1 3,2 Borštnar S. s sod. Rak dojke: kaj morate vedeti. 2. dopolnjena izd., Ljubljana: Onkološki inštitut, 2006.
  4. 4,0 4,1 Collins LC (marec 2018). "Precursor Lesions of the Low-Grade Breast Neoplasia Pathway". Surgical Pathology Clinics. 11 (1): 177–197. doi:10.1016/j.path.2017.09.007. PMID 29413656.
  5. "Lobular carcinoma in situ: Marker for breast cancer risk". MayoClinic.com.
  6. "Breast Cancer Treatment". National Cancer Institute. 27. 5. 2022.
  7. Afonso N, Bouwman D (avgust 2008). "Lobular carcinoma in situ". European Journal of Cancer Prevention. 17 (4): 312–316. doi:10.1097/CEJ.0b013e3282f75e5d. PMID 18562954.
  8. AJCC Cancer Staging Manual, Eighth Edition - Part XI - Breast (PDF). The American College of Surgeons. 2018. str. 590.
  9. 9,0 9,1 Logan GJ, Dabbs DJ, Lucas PC, Jankowitz RC, Brown DD, Clark BZ, et al. (junij 2015). "Molecular drivers of lobular carcinoma in situ". Breast Cancer Research. 17: 76. doi:10.1186/s13058-015-0580-5. PMC 4453073. PMID 26041550.
  10. Canas-Marques R, Schnitt SJ (januar 2016). "E-cadherin immunohistochemistry in breast pathology: uses and pitfalls". Histopathology. 68 (1): 57–69. doi:10.1111/his.12869. PMID 26768029.
  11. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/lobular-carcinoma-in-situ/diagnosis-treatment/drc-20374535, vpogled: 14. 9. 2022.
  12. 12,0 12,1 Jorns J, Sabel MS, Pang JC (oktober 2014). "Lobular neoplasia: morphology and management". Archives of Pathology & Laboratory Medicine. 138 (10): 1344–1349. doi:10.5858/arpa.2014-0278-CC. PMID 25268198.
  13. 13,0 13,1 American Joint Committee on Cancer (2002). AJCC cancer staging handbook : from the AJCC cancer staging manual (6th izd.). New York: Springer. str. 260. ISBN 9780387952703.
  14. 14,0 14,1 14,2 Wen HY, Brogi E (marec 2018). "Lobular Carcinoma In Situ". Surgical Pathology Clinics. 11 (1): 123–145. doi:10.1016/j.path.2017.09.009. PMC 5841603. PMID 29413653.
  15. 15,0 15,1 15,2 King TA, Reis-Filho JS (July 2014). "Lobular neoplasia". Surgical Oncology Clinics of North America. 23 (3): 487–503. doi:10.1016/j.soc.2014.03.002. PMID 24882347.
  16. Cotran RS, Kumar V, Fausto N, Robbins SL, Abbas AK (2005). Robbins and Cotran pathologic basis of disease (7th izd.). St. Louis, MO: Elsevier Saunders. str. 1142. ISBN 978-0-7216-0187-8.
  17. https://www.ukc-mb.si/torakalna/rak-dojke/4-vrste-raka-dojk, vpogled: 14. 9. 2022.
  18. 18,0 18,1 "Breast Cancer Treatment (PDQ®) - National Cancer Institute - Lobular Carcinoma In Situ". Pridobljeno dne 12. 1. 2013.
  19. Page DL, Schuyler PA, Dupont WD, Jensen RA, Plummer WD, Simpson JF (januar 2003). "Atypical lobular hyperplasia as a unilateral predictor of breast cancer risk: a retrospective cohort study". Lancet. 361 (9352): 125–129. doi:10.1016/S0140-6736(03)12230-1. PMID 12531579.
  20. Xie ZM, Sun J, Hu ZY, Wu YP, Liu P, Tang J, et al. (September 2017). "Survival outcomes of patients with lobular carcinoma in situ who underwent bilateral mastectomy or partial mastectomy". European Journal of Cancer. 82: 6–15. doi:10.1016/j.ejca.2017.05.030. PMID 28646773.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]